Zakaj me vedno nekaj skrbi?

O sprejemanju nepopolnega uma in popolnega srca.

Sredi nočne tišine se naš um pogosto spremeni v strog aparat, ki premleva pretekle napake in slika temačne scenarije prihodnosti. Za marsikoga skoraj nobeno življenjsko obdobje ni povsem prosto skrbi. Te se vrstijo in prehajajo z ene tarče na drugo, pri tem pa nam jemljejo dragoceni čas in energijo. Lahko smo povsem prepričani, da bo konfliktna situacija v službi privedla do katastrofe ali da nas bo uničila nepreverjena govorica, ki smo jo prebrali na spletu. Včasih nas skrbi zdravje, drugič odnosi, denar, prihodnost ali lastne odločitve. Ko se ena skrb razreši, se pogosto že pojavi naslednja. Zakaj nas tako pogosto nekaj skrbi, tudi takrat, ko je v našem življenju vse razmeroma dobro?

Naša zaskrbljenost je lahko podobna dimnemu detektorju, ki nas opozarja na morebitno nevarnost. Včasih nas spomni na potrebe, ki jim že dolgo namenjamo premalo pozornosti, na neizrečene želje, utrujenost ali občutek negotovosti. Toda alarm se lahko sproži tudi takrat, ko dejanska nevarnost ni tako velika, kot nam jo prikazuje um. Razmišljanje nam pri tem pogosto pomaga le do določene točke. Ko se skušamo vsake skrbi lotiti z novo analizo, lahko stisko še okrepimo in se ujamemo v krog ponavljajočih se misli. Redko si vzamemo čas, da bi se ozrli nazaj in preverili, kako so se naše napovedi do zdaj že odrezale v stiku z resničnostjo. Kolikokrat se je zgodilo prav tisto, česar smo se najbolj bali? Kolikokrat smo bili vnaprej prepričani o slabem razpletu, življenje pa je ubralo povsem drugo pot?

Mark Twain je za sabo pustil odlično opažanje, da je v življenju prestal veliko hudih stvari, od katerih se jih je večina zgodila le v njegovi domišljiji. Ta duhovita ugotovitev nas spomni, kako prepričljive so lahko naše misli, tudi ko opisujejo prihodnost, ki se še ni zgodila.

Zakaj nas želja po popolnosti pogosto spravlja v stisko?

Želja po popolnosti nas lahko pahne v stisko, saj si v mislih pogosto ustvarimo podobo urejenega vsakdana, v katerem vse teče gladko in so vsi zadovoljni. Verjamemo, da si želimo predvsem miru, ljubezni in dobrote, toda človeško bitje je veliko bolj zapleteno od naših idealnih predstav. Gradimo srečen dom, nato pa ga lahko v trenutku jeze ali nepremišljenosti zamajemo. Trudimo se biti ljubeči, obenem pa nas ujamejo lastna pričakovanja in razočaranja. Hrepenimo po bližini, a nas lahko prisotnost drugih včasih tudi utesnjuje. Želimo si svobode, vendar nas negotovost, ki jo prinaša, pogosto prestraši.

V rokah spretnega umetnika se lahko kos lesa spremeni v simetrično popolnost z brezhibnimi linijami. Človeškega življenja pa preprosto ni mogoče oblikovati po takšnem načrtu. Ljudje nismo brezhibno napisani odlomki v knjigi, temveč se ves čas spreminjamo, učimo, si nasprotujemo in na novo odkrivamo. Hrepenenje po stabilnosti je naravno, toda trajna in nepremična usklajenost ostaja bolj ideal kot resnična možnost. Morda lahko ravnovesje razumemo drugače. Ni nepremično stanje, v katerem nas nič več ne vrže iz tira, ampak živ ples in vedno novo vračanje v svoje že popolno srce. Življenje nas premakne, včasih preseneti ali pretrese, mi pa se postopoma učimo znova najti svojo oporo.

Ko se znajdemo med svojimi idealnimi predstavami in nepredvidljivo resničnostjo, nam lahko pomaga tudi osvobajajoč smeh. Včasih je dragoceno prepoznati, kako resno jemljemo lastne napovedi in kako zelo si želimo nadzorovati vse, kar se dogaja. Sprejemanje sebe se začne tudi s spoznanjem, da smo lahko hkrati ljubeči in nestrpni, pogumni in prestrašeni, samozavestni in negotovi. Vse to spada v človeško izkušnjo.

Kako prenehati pretirano razmišljati in prisluhniti sebi?

Humanistični pogovor in terapija nam lahko pomagata bolje razumeti svoje potrebe, želje in cilje. Skrbi lahko postopoma postanejo priložnost za iskrenejši stik s seboj. Namesto da stisko vedno znova mrzlično analiziramo, se lahko vprašamo, kaj doživljamo ter kaj nam je v resnici pomembno. Pod skrbjo se včasih skrivajo neizpolnjene potrebe, neuslišana hrepenenja ali občutki, ki jim še nismo znali prisluhniti. Strah pred neuspehom lahko na primer razkriva, kako pomembno nam je, da smo sprejeti in da lahko sprejemamo tudi sami. Skrb za odnos lahko kaže na našo potrebo po bližini, občutek negotovosti pa na potrebo po varnosti in jasnosti.

Ko se naučimo prepoznati, kaj se skriva pod ponavljajočimi se mislimi, lahko lažje razločimo med dejanskim problemom, pri katerem lahko nekaj storimo, in scenarijem, ki ga ustvarja naš strah. Pri tem si lahko pomagamo s preprosto vsakodnevno vajo samoempatije. Svoja čustva poimenujemo brez obsojanja, si vzamemo nekaj mirnih vdihov in se vprašamo: Kaj zdaj doživljam? Kaj mi je v tem trenutku pomembno? Česa si želim in kaj bi mi lahko pomagalo? Cilj ni, da bi vsako neprijetno misel takoj odpravili, temveč da bi se nanjo naučili odzvati z več razumevanja in manj samokritike.

Naše skrbi so del trenutnega doživljanja in nam lahko povedo nekaj o tem, kako se počutimo. Hkrati pa nas ne določajo v celoti. V sebi nosimo ustvarjalni potencial, s katerim lahko postopoma spreminjamo svoj odnos do sebe in življenja. Včasih se sprememba začne z majhnim korakom: z odločitvijo, da se bomo namesto nadaljnjega premlevanja odpravili na sprehod, poklicali človeka, ki nam veliko pomeni, ali si dovolili počitek. Drugič potrebujemo pogovor, v katerem lahko svoje misli izrečemo na glas in jih pogledamo z druge perspektive.

Ko se naše težave zdijo večje od sveta

Ko postane breme vsakdanjih težav preveliko, nas lahko širjava narave in vesolja spomni na širšo perspektivo. Človeško trpljenje se včasih okrepi, ko se naš svet skrči na eno samo skrb, en odnos ali en strah. Takrat se zdi, kot da je vse odvisno od razpleta prav te situacije. Pogled v zvezdnato nebo nas lahko spomni na veličino sveta, na nešteto možnosti, ki jih še ne poznamo, in na dejstvo, da je naša trenutna izkušnja le delček veliko širše celote. Takšen pogled sam po sebi ne razreši naših težav, lahko pa nam pomaga, da se ob njih znova povežemo z občutkom širine, radovednosti in sočutja do svoje človeške nepopolnosti.

Ko sem sama neizmerno trpela zaradi zlomljenega srca in poteptanih pričakovanj o svoji prihodnosti, me je pomiril nasvet moje mame. Rekla mi je, naj vse slabe misli in strahove zapakiram v najlepšo škatlo. Škatlo naj prijazno zaprem, nanjo namestim veliko rdečo pentljo in balon ter jo z ljubeznijo odpošljem visoko med zvezde. Tam naj se vse skupaj prepleta in preoblikuje v prostranstvih kozmosa, kjer se možnosti vedno znova odpirajo in sestavljajo v nove pomene.

Ta podoba mi je pomagala, da mi svojih misli za trenutek ni bilo treba več držati tako tesno. Lahko sem jih odložila, ne da bi morala takoj najti odgovore na vsa vprašanja. Včasih je prav to tisto, kar potrebujemo: dovoljenje, da za nekaj časa odložimo breme svojih strahov in si povrnemo občutek širine. Nekatere stvari lahko premislimo in razrešimo, druge potrebujejo čas, pri nekaterih pa se moramo učiti živeti z negotovostjo.

Morda je sprejemanje sebe prav v tem, da se naučimo živeti s svojim nepopolnim umom in hkrati ohranjati stik s srcem. Naš um bo še naprej iskal odgovore, predvideval nevarnosti in skušal razumeti svet. Toda vsaki misli nam ni treba verjeti in vsake skrbi nam ni treba razrešiti v trenutku, ko se pojavi. Lahko jo opazimo, prisluhnemo temu, kar nam sporoča, in se nato odločimo, kam bomo usmerili svojo pozornost.

Pogosta vprašanja o nenehnih skrbeh

Zakaj me vedno nekaj skrbi, tudi ko je vse v redu?

Skrbi se lahko pojavijo tudi takrat, ko ni očitnega razloga za nevarnost. Naš um skuša predvideti prihodnost in nas pripraviti na morebitne težave, vendar lahko pri tem preceni tveganje. Na zaskrbljenost lahko vplivajo tudi utrujenost, negotovost, stres in neizpolnjene potrebe oziroma pomanjkanje stika s svojim srcem.

Kako prenehati pretirano razmišljati?

Pomaga, če prepoznamo, kdaj razmišljanje vodi k rešitvi in kdaj se vrtimo v ponavljajočih se scenarijih. Takrat lahko pozornost preusmerimo v svoje trenutno doživljanje, telesne občutke in konkretne korake, ki so nam na voljo. Cilj ni nadzorovati vsake misli, ampak razvijati drugačen odnos do nje.

Kako se umiriti, ko me skrbi prihodnost?

Poskusite poimenovati občutek, nekajkrat mirno vdihniti in se vprašati, kaj lahko naredite v tem trenutku. Koristno je tudi razlikovati med stvarmi, na katere lahko vplivate, in tistimi, ki ostajajo negotove. Če vas skrbi dolgotrajno obremenjujejo ali ovirajo vsakdanje življenje, je smiselno poiskati empatičnega sogovornika.

Kaj se lahko skriva za nenehnimi skrbmi?

Skrbi so lahko povezane s strahom pred izgubo, potrebo po sprejetosti in varnosti ali težavami pri sprejemanju negotovosti. Njihov pomen je pri vsakem človeku drugačen, zato je pomembno raziskovati lastno doživljanje, namesto da bi vsem skrbem pripisali enak vzrok.

Kako lahko humanistični pogovori in terapije pomagajo pri skrbeh?

Humanistični pristop ponuja možnost raziskovanja čustev, potreb, osebnih vzorcev in odnosa do sebe. Pogovor lahko pomaga, da človek bolje razume svoje doživljanje, prepoznava možnosti za spremembe in razvija več sočutja do sebe.

Toplo vabilo k pogovoru

Če vas nenehne skrbi in pretirano razmišljanje občasno tako obremenijo, da težko najdete notranji mir, vas vabim na online podporne in razbremenilne pogovore z mano. Včasih potrebujemo samo človeka, ob katerem lahko brez olepševanja pogledamo, kaj se v nas dogaja, in počasi ponovno zaslišimo svoj lasten glas – da se spet postavimo na svojo stran.


Maja Primožič je avtorica esejev na spletni strani Na tvoji strani in svetovalka za osebni razvoj. Je edukantka humanistične in transpersonalne psihoterapije. V svojih besedilih raziskuje človekovo doživljanje, čustva, odnose, sprejemanje sebe in to, čemur pravimo iskanje smisla. Pri pisanju povezuje psihološka spoznanja z življenjskimi izkušnjami in vprašanji, ki se nam odpirajo na naši življenjski poti.

pasica-blog