Z ugajanjem drugim si želimo pridobiti naklonjenost in varnost, pri tem pa lahko počasi izgubimo stik s seboj in svojo svobodo.
Si predstavljate, da bi nekega jutra odprli oči in bi bil ves svet obrnjen na glavo? Drevesa bi rasla navzdol, ljudje bi hodili po stropu, ključi stanovanja pa bi viseli na sobnih rastlinah. V enem izmed znanih psiholoških poskusov so študenti nosili očala, ki so njihovo zaznavo okolja obrnila naokrog. Na začetku so se nerodno spotikali in izgubljali ravnotežje, a že po nekaj dneh so se njihovi možgani prilagodili. Popolnoma popačen pogled na svet je postal njihova nova normalnost, po kateri so krmarili z enako lahkotnostjo kot njihovi vrstniki. Morda se lahko nekaj podobnega zgodi tudi nam.
Kako neopazno sprejmemo tujo različico sebe
Na čustveni ravni si lahko skozi življenje nadenemo očala, skozi katera začnejo odzivi drugih določati, kako vidimo sami sebe. Morda smo se že zgodaj naučili, da je dobro biti priden, ustrežljiv, uspešen, miren in prilagojen. Da je lažje, če druge razveselimo. Da je varneje, če začutimo njihovo razpoloženje, še preden povedo, kaj potrebujejo. Takšna občutljivost ima lahko zelo nežno ozadje. Želeli smo si bližine, ljubezni in občutka, da smo dobrodošli. Zato smo začeli opazovati. Kaj razveseli mamo? Kaj očeta? Kdaj je bolje biti tiho? Kaj prinese pohvalo in kaj povzroči njihov umik? Tako smo postajali vse bolj spretni v branju drugih, celo tako spretni, da smo pozabili vprašati sebe, kaj si zares želimo in po čem hrepenimo.
Ta naučena previdnost lahko izvira iz težkih izkušenj, lahko pa tudi iz povsem običajne otroške potrebe po sprejetosti. Otrok si želi pripadati in čutiti, da je z njim vse v redu. Iz drobnih vsakodnevnih izkušenj lahko zato stkemo sklep, da smo vredni ljubezni, ko smo pridni, ko dosegamo rezultate ali ko ustrežemo. Otrok pri tem počne nekaj zelo razumljivega. Poskuša najti svojo pot do bližine. Svoje potrebe še težko loči od pričakovanj ljudi okoli sebe, zato se jim začne prilagajati. Nauči se, kako ohraniti mir, kako ugoditi in kako biti takšen, da bo sprejet.
Ko odraščamo, lahko ta način postane tako domač, da ga sploh več ne prepoznamo kot način. Preden nekaj izrečemo, pomislimo, kako bo zvenelo drugim. Preden nekaj naredimo, preverimo, ali bo komu všeč. Preden izrazimo željo, že iščemo način, kako bi jo prilagodili. Namesto vprašanja »Kaj si želim?« se v nas vse pogosteje pojavlja drugo: »Kaj si želijo drugi od mene?« Naš svet se je počasi začel obračati. Mir je postal pomembnejši od glasu našega srca, zadovoljstvo drugih pomembnejše od naših potreb, naklonjenost drugih pa od tega, kar čutimo sami. In tako lahko leta hodimo po svetu z merili, ki smo jih nekoč prevzeli, ne da bi se zavedali, da so se oddaljila od tega, kar smo v resnici.
Ko se bojimo razočarati druge
Iz takšnega načina življenja lahko zraste močan strah pred razočaranjem drugih. Težko prenesemo občutek, da je nekdo zaradi naše odločitve nezadovoljen, jezen ali razočaran, zato svoje želje hitro prilagodimo njegovim pričakovanjem. Tudi v odraslosti lahko svojo vrednost merimo ob ljudeh okoli sebe. Vidimo popolnega partnerja, odličnega sodelavca, vzornega starša ali človeka, ki mu vse nekako uspeva. Pogosto vidimo predvsem tisto, kar je na površini, nato pa te skrbno zloščene podobe primerjamo s svojimi nepopolnimi vsakdanjimi koraki. Hitro se lahko zazdi, da moramo postati še malo boljši, prijaznejši, uspešnejši in razumljivejši, da bi bili zares vredni.
Strah pred razočaranjem drugih pogosto spremlja tudi občutek krivde. Ko želimo postaviti meje in reči ne, se lahko v nas oglasi glas, ki nas opozarja, da bomo nekoga prizadeli, da bomo izpadli sebični ali da bomo ogrozili odnos. Zato včasih privolimo, čeprav smo utrujeni, zadržimo svoje mnenje, čeprav nam je pomembno, ali prevzamemo odgovornost za počutje drugih, čeprav zanjo v resnici nismo odgovorni. Morda si celo dopovedujemo, da nam ni težko, da zmoremo in da bomo že nekako. Navzven je videti, da vse teče gladko, v nas pa se lahko počasi nabirata utrujenost in občutek, da smo se oddaljili od sebe.
Pri tem se je vredno ustaviti in se vprašati: ali lahko nekoga razočaram, ne da bi s tem postala slaba oseba? Ali lahko nekdo moje odločitve ne razume, jaz pa še vedno vem, zakaj sem jo sprejela? S tem se začne pomemben premik. Učimo se razlikovati med tem, da nam je mar za druge, in tem, da se čutimo odgovorne za njihovo zadovoljstvo. Prvo nas povezuje z ljudmi. Drugo nas lahko priklene k nenehnemu preverjanju, ali smo še vedno dovolj dobri v njihovih očeh. Morda bodo na začetku naše besede ali dejanja še malo okorne, ostre na robovih, a saj se bomo naučili.
Ostati svoji in odložiti zlati oklep
Če pogledamo nase z malo več topline, lahko za vsem prilagajanjem zagledamo človeka, ki si je želel biti ljubljen. Človeka, ki je želel ohraniti odnos in se je naučil veliko dajati, ker je bilo dajanje nekoč njegova pot do bližine. Tisti zlati oklep ustrežljivosti in iskanja sprejetosti smo si nadeli z razlogom. Pomagal nam je ohraniti občutek varnosti in pripadnosti v času, ko smo bili majhni in zares odvisni od drugih. Zato se nam danes ni treba jeziti nase, ker smo tako dolgo iskali odobravanje. Lahko razumemo tisti del sebe, ki je vedno znova poskušal ugoditi, in mu namenimo nekaj sočutja. Morda je samo želel, da bi bili ljubljeni.
Danes lahko začnemo ta oklep odlagati z razumevanjem. Sprva se ob tem lahko počutimo ranljive. Glas nam zadrhti, noge postanejo mehke in počutimo se krhke, kot mlada srna, ki se šele uči hoditi na svojih dolgih, nestabilnih nogah. V tej ranljivosti je nekaj zelo lepega. Prvič po dolgem času se srečamo s seboj brez vseh slojev prilagajanja. Začnemo znova čutiti, kaj je naše, kaj nam je všeč, kaj si želimo, kaj nas boli in kaj nas veseli. Počasi odlagamo težo, ki smo jo dolgo nosili na ramenih, in se učimo zaupati svojemu notranjemu občutku.
Takrat se lahko ponovno vprašamo: po čem resnično hrepenim jaz, v svojem srcu? Kaj bi izbrala, če mi ne bi bilo treba vnaprej predvideti odzivov drugih? Kaj mi je pomembno, tudi če tega vsi ne razumejo? Ta vprašanja nam pomagajo prepoznati razliko med odločitvami, ki izhajajo iz naše notranje želje, in tistimi, ki jih sprejemamo predvsem zato, da bi ohranili naklonjenost drugih.
Naša svoboda se začne tam, kjer lahko izbiramo. Takrat lahko rečemo da, ker si zares želimo reči da. Sprejmemo nalogo, ker nam nekaj pomeni. Povemo svoje mnenje, ker čutimo, da ga želimo deliti. Ostajamo v odnosih, kjer lahko ljubimo in smo ljubljeni tudi s svojo resničnostjo. Zdrav odnos do drugih pomeni, da nam je mar za njihovo mnenje in da si želimo njihove naklonjenosti, ob tem pa ostajamo povezani s seboj. Lahko sprejmemo, da nekdo z našo odločitvijo ne bo zadovoljen, mi pa še vedno vemo, kdo smo in kaj nam je pomembno.
Dovolimo si, da nas vsi ne razumejo
Ko začnemo živeti drugače, se lahko zgodi, da se ljudje okoli nas na to odzovejo z začudenjem ali nezadovoljstvom. Morda so bili vajeni, da smo vedno na voljo, da se prilagodimo ali da bomo nazadnje vendarle privolili. Naša nova drža lahko zato zamaje tudi ustaljene odnose. Takrat se lahko znova oglasi stari strah, da bomo izgubili naklonjenost, če bomo ostali pri svoji odločitvi. Toda vsak občutek krivde še ne pomeni, da smo naredili kaj narobe. Včasih samo prvič ravnamo drugače, kot smo bili vajeni.
Počasi se učimo, da lahko prenesemo tudi nelagodje, ki ga prinesejo naše odločitve. Drugemu lahko prisluhnemo, poskušamo razumeti njegovo razočaranje in nam je še vedno mar zanj, ne da bi zato opustili tisto, kar čutimo kot prav zase. Prav tako lahko sprejmemo, da nas nekateri ljudje ne zmorejo ali nočejo sprejeti takšnih, kot smo. Takrat lahko svojo pozornost usmerimo k odnosom, v katerih sta naklonjenost in ljubezen vzajemni, v katerih se nam ni treba nenehno dokazovati in v katerih imamo lahko svoj glas.
To ne pomeni, da nam postane vseeno za druge. Pomeni, da tudi mi postanemo pomembni v enačbi. Počasi spoznavamo, da nam ni treba izbirati med tem, da imamo radi druge, in tem, da imamo radi sebe. Oboje lahko obstaja hkrati. Lahko ljubimo druge in ostanemo zvesti sebi. Lahko pripadamo in imamo svoj glas. Lahko rečemo da iz srca in lahko tudi naš ne prihaja iz istega mesta.
Morda je prav to eno najlepših spoznanj odraščanja: pripadati drugim pomeni tudi najti svoje mesto med njimi, s svojimi željami, svojim glasom in svojim srcem.
Vsak psihološki proces, ki ga raziskujem v svojih zapisih, ponuja le enega izmed možnih pogledov na zapleteno delovanje človeškega uma. Svet svetovanja je vedno prepleten s številnimi edinstvenimi človeškimi izkušnjami. Moja dognanja so sad osebnega študija in strokovnega premisleka, zato vas vabim, da zapisano preberete z odprtim umom in vsebino prepustite lastnemu situ. Naj vam bodo te vrstice predvsem toplo vabilo k raziskovanju tistih spoznanj, ki se najbolj skladajo z vašim notranjim svetom.
Toplo vabilo k pogovoru
Če vas teža nenehnega prilagajanja in strah pred tem, da bi razočarali druge, včasih stisneta v kot, vas vabim na online podporne in razbremenilne pogovore z mano. Včasih potrebujemo samo človeka, ob katerem lahko brez olepševanja pogledamo, kaj se v nas dogaja, in počasi ponovno zaslišimo svoj lasten glas – da se spet postavimo na svojo stran.





