Delo na sebi: vedro, kladivo ali radovednost do sebe?

Osebna rast ni popravljanje napak na sebi, temveč spoznavanje, od kod prihajajo naši odzivi, in razvijanje svobode, da zanje prevzamemo odgovornost.

Predstavljajmo si, da vstopimo v hišo, v kateri živimo že vrsto let. Nekatere prostore dobro poznamo, v druge redko zahajamo. Na določenih mestih tla škripajo, skozi okna prihaja malo svetlobe, v kotih pa se je nabralo marsikaj, česar že dolgo nismo niti pogledali. Hiša nam je domača, pa vendar se v njej ne počutimo prav dobro.

Hiša smo mi. Svoje odzive, navade in prepričanja poznamo do neke mere. Vemo, kaj nas razveseli in kaj razjezi, kaj nam daje občutek pripadnosti in česa se bojimo. Potem pa se spet skregamo z nekom, za katerega nam je mar. V jezi izrečemo besede, ki bolijo, in se umaknemo vsak na svoj konec. Ostanejo tišina, razdalja in neprijeten občutek, da smo nekaj pokvarili. Takšne ponavljajoče se situacije nas lahko končno spodbudijo, da začnemo delati na sebi.

Ko se lotimo dela na sebi, pogosto takoj primemo za kladivo. Želimo odpraviti svojo jezo, občutek nemoči, se hitreje odločati, postati samozavestnejši ali se znebiti slabih navad. Iz sebe želimo čimprej odstraniti vse, kar nam ni všeč, in zaživeti lepše in lažje. Zgrabimo kladivo in udarimo po dimniku, da bi ga nekoliko naravnali, pri tem pa razbijemo še nekaj strešnikov.

Kaj pa, če bi namesto kladiva najprej prižgali luč? Delo na sebi se začne z željo in radovednostjo, da bi bolje spoznali človeka, ki smo.

Kaj se skriva v prostorih, ki jih redko obiščemo?

Ko začnemo raziskovati svojo notranjost, lahko naletimo na občutke, želje in potrebe, ki smo jih imeli za nepomembne ali nedosegljive. Morda smo se naučili, da je bolje, da smo prijazni, da ne smemo razočarati drugih ali da naša jeza povzroči nekaj slabega. Svojo vrednost smo začeli povezovati s tem, kako uspešni smo, koliko naredimo za druge in ali zmoremo vse postoriti sami.

Takšna prepričanja se pogosto oblikujejo skozi odnose in izkušnje. Za otroka je izjemno pomembno, da ob ljudeh, ki so mu najbližje, čuti, da je sprejet in ljubljen takšen, kot je. Da mu ni treba skrivati svoje žalosti, jeze ali želja in da zaradi svojih občutkov ne izgubi naklonjenosti. Če dobi občutek, da je vreden ljubezni predvsem takrat, ko ustreže drugim, se lahko nauči odrivati dele sebe, za katere verjame, da niso zaželeni. Otrok, ki zaradi jeze doživi zavrnitev, lahko začne verjeti, da z jezo nekaj ni v redu in da so prav zaradi njegove jeze posledice tragične. Ko odraste, se morda težko postavi zase ali si niti ne prizna, da je jezen.

Zato mi je humanistična psihologija tako pri srcu. Tako zelo verjame v človeka in zaupa njegovi sposobnosti za rast, spoznavanje sebe in odkrivanje novih možnosti. Sprejetost in razumevanje nam pomagata, da si upamo prisluhniti svojemu doživljanju, sprejeti sebe takšne, kot smo, in si hkrati dovoliti, da se razvijamo.

Ni nam treba porušiti notranjih sten, da bi izvedeli, kaj je za njimi. Lahko potrkamo, odpremo vrata, prižgemo luč in se razgledamo. To je naša hiša.

Sprejemanje sebe ne pomeni, da nam je všeč vse, kar odkrijemo v sebi, ali da se odpovemo želji po spremembi. Pomeni, da si upamo pogledati tudi tja, kamor doslej nismo radi gledali, in priznati, kar tam najdemo. Brez obsojanja in brez hitenja, da bi vse takoj popravili. Radovednost nam pri tem pomaga, da tudi v svojih manj prijetnih plasteh iščemo razumevanje, ne razlogov za zavračanje sebe.

Priložnost za drugačen pogled nase

Ponavljajoči se odzivi nam lahko pokažejo, da se v nas dogaja nekaj, česar še nismo zares ozavestili. V podobnih okoliščinah se vedno znova razjezimo, se umaknemo ali skušamo ugoditi drugim, čeprav si v resnici želimo drugače.

To je nekoliko podobno škripajočim tlom v hiši. Zvok pritegne našo pozornost. Lahko ga prezremo, se nanj jezimo ali pa se odpravimo v spodnje nadstropje in poskušamo ugotoviti, od kod prihaja.

Če se na primer ob partnerjevi pripombi hitro razjezimo, lahko svojo jezo razumemo kot težavo, ki jo moramo čim prej odpraviti. Lahko pa se vprašamo, kaj nas je v resnici prizadelo. Smo imeli občutek, da nas partner ne spoštuje? Smo se počutili preslišane? Nas je pripomba spomnila na izkušnje, v katerih naše mnenje ni štelo? Le od kod nam je to domače? Pa pri partnerju, kako je tam?

To ne pomeni, da za vsakim odzivom tiči skrita rana ali da moramo vsakemu čustvu poiskati zapleteno razlago. Pomeni le, da si vzamemo čas za razumevanje tega, kar se dogaja v nas, preden se odločimo, kako bomo ravnali.

Ko bolje razumemo svoje odzive, lažje prepoznamo tudi svoje možnosti. Jezo lahko izrazimo, ne da bi drugega žalili. Svojo potrebo lahko povemo, ne da bi pričakovali, da jo bo drugi sam uganil. V odnosu lahko postavimo mejo, ne da bi se zaradi tega razglasili za sebične.

Sprejemanje sebe ne pomeni, da si zatiskamo oči pred svojim ravnanjem. Pomeni, da si zanj upamo prevzeti odgovornost, ne da bi se pri tem odrekli svojim občutjem ali pozabili na vrednote, ki nas vodijo.

Sprejemanje sebe in možnost spremembe

Ko odkrijemo nekaj, kar nam pri sebi ni všeč, se pogosto pojavi želja, da bi to čim prej spremenili. Skušamo se prisiliti, da bi bili manj občutljivi, bolj samozavestni ali vedno mirni. Postavimo si nova pravila in se grajamo, ko jih ne upoštevamo.

Toda boj proti sebi nas lahko oddalji od razumevanja tega, kar se v nas dogaja.

Carl Rogers, eden od očetov humanistične psihologije, je to napetost izrazil v znameniti misli: »Nenavaden paradoks je, da se lahko spremenim šele takrat, ko se sprejmem takšnega, kot sem.«

Če si priznamo, da smo ljubosumni, prestrašeni ali negotovi, še ne pomeni, da se moramo s temi občutki sprijazniti za vedno. Pomeni, da jih ne skrivamo več pred seboj in jih lahko začnemo razumeti. Ko se nam ni treba ves čas dokazovati, da smo drugačni, pridobimo več možnosti za iskren pogled nase.

Predstavljajmo si, da v slabo osvetljenem prostoru opazimo kup stvari, ki smo jih odložili na tla. Če jih ne vidimo dobro, se lahko spotikamo obnje, ne da bi razumeli, kaj nas ovira. Ko prižgemo luč, jih lahko prepoznamo in se odločimo, kaj bomo z njimi naredili.

Svetloba ne ustvari predmetov in jih tudi ne odstrani. Omogoči nam, da jih vidimo. Podobno nam sprejemanje sebe pomaga jasneje videti lastno doživljanje. Ko si priznamo, kaj čutimo in kako ravnamo, lahko presodimo, ali želimo kaj spremeniti in kako.

Sprejemanje tako ni konec osebne rasti. Je podlaga, na kateri se lahko začnejo spremembe, ki ne izvirajo iz zavračanja sebe, ampak iz boljšega razumevanja sebe.

Prelomni trenutki nas lahko povabijo k drugačnemu pogledu

Sebe ne spoznavamo samo z zavestnim razmišljanjem. Včasih nas življenje postavi pred izkušnjo, ki spremeni naš pogled na to, kar je pomembno. Zavedanje še ni enako izkušnji prebujenja. O nečem lahko razmišljamo dolgo, nato pa se zgodi dogodek, ob katerem to prvič zares začutimo. To je lahko ganjenost ob pesmi ali filmu, bolečina ob izgubi ali soočenje z resno diagnozo.

Takšni trenutki lahko, če se odločimo, preusmerijo našo pozornost vase. Začnemo se spraševati, kako želimo živeti, čemu namenjamo svoj čas in katere odločitve sprejemamo iz svojega srca, katere pa predvsem zato, ker se bojimo razočarati druge. Ugotovimo lahko, da smo veliko energije namenjali doseganju ciljev, ki nam ne prinašajo več zadovoljstva. Prepoznamo, kako pomembni so nam bližina, ustvarjalnost ali svoboda. Lahko pa spoznamo, da si želimo spremembe v odnosu, pri delu ali v načinu, kako skrbimo zase.

Prelomna izkušnja nam ne da vseh odgovorov, a odpre vrata vprašanjem, ki jih prej nismo znali ali želeli postaviti.

Tudi v hiši lahko dolgo hodimo po istih poteh, mimo vrat, ki jih nikoli ne odpremo. Ko jih nekega dne zagledamo, se pojavi možnost, da raziščemo še nepoznan del svojega doma. Podobno lahko v sebi odkrijemo želje, sposobnosti in načine življenja, o katerih doslej nismo niti razmišljali.

Spoznavanje sebe in odgovornost za svoje izbire

Ko bolje razumemo svoje doživljanje, se odpre tudi vprašanje, kaj bomo s tem spoznanjem naredili. Osebna rast ni samo opazovanje sebe, temveč vključuje tudi naše odločitve in ravnanje.

Ne moremo izbirati vseh okoliščin svojega življenja. Ne moremo preprečiti vsake izgube, vplivati na vse, kar nam drugi rečejo, ali vedno doseči želenega izida. Lahko pa postopoma razvijamo več svobode pri tem, kako se na svoje izkušnje odzovemo. Če opazimo, da v odnosih pogosto molčimo, čeprav nas nekaj boli, lahko poskusimo izraziti svoje doživljanje. Če se ob uspehu drugega človeka pojavi zavist, lahko raziščemo, kaj si sami želimo. Če ugotovimo, da smo pogosto izčrpani, lahko premislimo, katere obveznosti prevzemamo in kako razporejamo svoje moči.

Vsaka izbira ima posledice. Naše besede in dejanja vplivajo na nas in na ljudi okoli nas. Zato spoznavanje sebe vključuje tudi odgovornost za to, kar s svojimi odločitvami sprožimo. Odgovornost ne pomeni, da se moramo kriviti za vse, kar se zgodi. Pomeni, da prepoznavamo svoj delež tam, kjer ga imamo, in iščemo načine, kako ravnati drugače, bolj ljubeče do sebe in do drugih.

Bolj ko spoznavamo sebe, lažje vidimo, kaj si v svojem življenju želimo ohraniti in kaj spremeniti. Začnemo se zavedati izjemnosti svojega življenja, začutimo večjo uglašenost z naravo in si želimo živeti v skladu s svojimi vrednotami ter z več ljubezni in pozornosti do ljudi, ki nam največ pomenijo. Ko zaživimo bolj v stiku s svojimi potrebami, se lahko naša miza podaljša in za njo naredimo prostor še za druge, ki z nami delijo to pot. Ob tem ne čutimo več, da smo sami ostali podhranjeni, temveč da je obilja dovolj za vse.

Skrb zase je del odnosa do sebe

Ko začnemo prepoznavati svoje potrebe, lahko ugotovimo, da smo jih dolgo postavljali na stran. Pomagali smo drugim, še preden so nas prosili, prevzemali več odgovornosti, kot smo jih zmogli, ali skrivali svojo utrujenost, ker nismo želeli nikogar razočarati.

Skrb zase lahko na začetku spremlja občutek krivde. Če rečemo ne, imamo občutek, da smo sebični. Če si vzamemo čas za počitek, se nam zdi, da bi morali biti raje koristni. Če prosimo za pomoč, nas skrbi, da bomo drugim v breme.

A skrb za lastno dobro počutje postane pomemben del življenja, ko vzpostavimo stik s svojim srcem.

Bližnjim želimo biti v oporo, jih podpirati in z njimi graditi odnose, v katerih je prostor za vse. Ob tem se učimo prisluhniti tudi sebi. Prepoznati, kdaj potrebujemo počitek, kdaj nam je nečesa preveč in kdaj si želimo, da bi nam kdo priskočil na pomoč. Vredno se je vprašati, koliko dajemo iz ljubezni in koliko iz strahu, da bi izgubili naklonjenost drugih.

Skrb zase je del tega učenja. Pomeni, da jemljemo resno tudi svoje potrebe in jim dovolimo, da imajo prostor v našem življenju.

Kako začeti spoznavati sebe?

Za delo na sebi zadostujeta pripravljenost prisluhniti sebi in odprtost za nova spoznanja. Začnemo lahko z majhnimi koraki, ki nam pomagajo bolje razumeti svoje doživljanje. Ob tem pa imamo vedno možnost izbire, kako bomo ravnali s tem, kar smo spoznali.

Opazujmo svoje odzive. Ko nas nekaj razjezi, razžalosti ali prestraši, se vprašajmo, kaj se je zgodilo in kaj smo ob tem občutili. Ni nam treba takoj najti rešitve.

Bodimo radovedni do svojih občutkov. Namesto da si rečemo, da ne bi smeli biti jezni ali zavistni, poskusimo razumeti, kaj se skriva za občutkom. Kaj nam je pomembno? Kaj nas je prizadelo? Kaj potrebujemo? Od kod nam je to domače?

Preverjajmo prepričanja, po katerih živimo. Ali res moramo vsem ustreči? Ali je naša vrednost odvisna od uspeha? Ali lahko prosimo za pomoč, ne da bi bili zato manj sposobni? Vprašanja nam pomagajo prepoznati, katera prepričanja so naša in katera smo prevzeli od drugih.

Dovolimo si, da ne vemo takoj. Spoznavanje sebe ni preizkus, pri katerem moramo na vsako vprašanje najti pravilen odgovor. Nekatera spoznanja potrebujejo čas in nove izkušnje.

Poskusimo ravnati drugače. Ko prepoznamo vzorec, ki nam povzroča težave, lahko poiščemo majhen korak. Izrazimo svojo potrebo, postavimo mejo ali se v trenutku jeze odločimo, da bomo najprej poskušali razumeti, kaj nas je prizadelo.

Poiščimo podporo, ko jo potrebujemo. Pogovor z osebo, ki nas zna poslušati in poskuša razumeti naše doživljanje, nam lahko pomaga odkriti vidike, ki jih sami težje prepoznamo.

Pomembno je, da pri tem ne ustvarimo novega ideala, po katerem bi se morali ves čas ocenjevati. Tudi spoznavanje sebe ni naloga, ki bi jo morali opraviti brez napak.

Življenje je proces spoznavanja

Carl Rogers je dobro življenje razumel kot proces, ne kot dokončno stanje. Človek ne doseže točke, na kateri bi se popolnoma spoznal in ne bi imel več nobenih vprašanj. Ostaja odprt za izkušnje, se uči iz njih in postopoma razvija več zaupanja v lastno sposobnost odločanja.

Tudi hiše, v kateri živimo, ne spoznamo v enem samem obhodu. Z leti odkrivamo nove podrobnosti, drugače razumemo njene prostore in opazimo stvari, ki jih prej nismo videli. Njeno trdnost spoznamo tudi takrat, ko zunaj divjajo viharji in mora kljubovati močnemu vetru in dežju. Ni nam treba vsega spremeniti, da bi jo bolje poznali. Podobno je pri spoznavanju sebe: ni treba, da vsako neprijetno spoznanje vodi v spremembo. Najprej je pomembno, da razumemo, kaj se v nas dogaja.

Sčasoma se lahko spremeni tudi naš odnos do sebe. Ko si dovolimo pogledati v manj poznane kotičke, prepoznati škripanje tal in odpreti polkna, ki so bila dolgo zaprta, pridobivamo več razumevanja za svoje doživljanje. Včasih odkrijemo nekaj, kar želimo spremeniti. Drugič ugotovimo, da smo se predolgo obsojali zaradi nečesa, kar je preprosto del človeške izkušnje.

Delo na sebi je pripravljenost, da se spoznavamo, sprejemamo, kar odkrijemo, in na tej podlagi izbiramo, kako želimo živeti.

Morda bomo ugotovili, da smo si življenje dolgo urejali predvsem tako, da bi bilo udobno za nas. Ko pa se bolje spoznamo, se lahko spremeni tudi naš pogled na druge. Začnemo jasneje prepoznavati njihove potrebe, omejitve in želje. Naš pogled se razširi in v našem življenju se odpre več prostora tudi zanje.

Za začetek nam ni treba vzeti v roke kladiva. Dovolj je, da prižgemo luč in se radovedno ozremo okoli sebe. Ključi do posameznih prostorov se skrivajo na različnih mestih. Nekatere bomo našli hitro, za druge bo potrebnega več časa.

Pogosta vprašanja o delu na sebi

Kaj pomeni delo na sebi?

Delo na sebi je proces spoznavanja svojega doživljanja, čustev, potreb in vedenjskih vzorcev. Pomaga nam prepoznati, zakaj se v določenih situacijah odzivamo na podoben način, in razumeti, kaj vpliva na naše ravnanje. Pomemben del osebne rasti je tudi spreminjanje odnosa do sebe, odkrivanje lastnih zmožnosti in razvijanje svobode pri odločanju, kako bomo živeli in ravnali z drugimi.

Kako začeti delati na sebi?

Začnemo lahko z opazovanjem ponavljajočih se odzivov v vsakdanjem življenju. Ko nas nekaj prizadene, razjezi ali prestraši, se vprašamo, kaj se je v nas sprožilo, kaj ob tem čutimo in kaj potrebujemo. Pomembno je, da se pri razmišljanju o svojih izkušnjah ne ustavimo, temveč si dovolimo tudi začutiti, kaj nam pomenijo. Pomagajo nam lahko zapisovanje, strokovna literatura in pogovori z ljudmi, ob katerih se lažje izrazimo. Pri tem ohranimo radovednost do sebe in si dovolimo odkrivati tudi nove možnosti.

Kako delati na sebi samostojno?

Samostojno delo na sebi vključuje razmislek o svojih izkušnjah, zapisovanje občutkov, branje strokovne literature in opazovanje svojih odzivov v vsakdanjih situacijah. Pomembno je tudi, da raziskujemo svoje potrebe in prepoznavamo načine, s katerimi se skušamo zaščititi pred neprijetnimi občutki. Ko se srečujemo s stisko, ki jo težko razumemo ali obvladujemo sami, nam lahko pomaga terapevtska podpora.

Zakaj je pomembno sprejemanje sebe?

Sprejemanje sebe nam omogoča, da svoje občutke, lastnosti in napake pogledamo z več razumevanja. Ne pomeni, da se odpovemo spremembam ali opravičujemo svoja dejanja. Pomeni, da si dovolimo prepoznati tudi neprijetne plati svojega doživljanja, ne da bi se zaradi njih obsojali. Tako lažje prevzamemo odgovornost za svoje ravnanje in raziskujemo nove možnosti za spremembe.

Kako vem, da pri delu na sebi napredujem?

Napredek pri delu na sebi se kaže v tem, da svoje občutke in potrebe prepoznamo prej ter lažje ostanemo v stiku s seboj tudi v zahtevnih situacijah. Stari sprožilci nas ne vodijo več tako samodejno v jezo, umik ali ugajanje. Svoje doživljanje zmoremo sprejeti, ne da bi se z njim v celoti poistovetili, in jasneje prepoznamo, kako želimo ravnati. To ne pomeni, da smo vedno mirni ali da se stari vzorci nikoli več ne pojavijo. Pomeni, da imamo več svobode pri odzivanju in da se lažje vračamo k sebi, svojim potrebam in odnosom, ki jih želimo graditi.


Maja Primožič je avtorica esejev na spletni strani Na tvoji strani in svetovalka za osebni razvoj. Je edukantka humanistične in transpersonalne psihoterapije. V svojih besedilih raziskuje človekovo doživljanje, čustva, odnose, sprejemanje sebe in to, čemur pravimo iskanje smisla. Pri pisanju povezuje psihološka spoznanja z življenjskimi izkušnjami in vprašanji, ki se nam odpirajo na naši življenjski poti.

pasica-blog