Samozavest se gradi z zvestobo svoji besedi

Zaupanje vase se krepi, ko ostajamo zvesti svojim odločitvam tudi takrat, ko nas je strah.

Sedela sem v velikem rumenem naslanjaču in z ihto ponavljala, da bom zapustila študij psihoterapije, ker sem se ujela v strah, da mi ne bo uspelo delati v tem poklicu. V resnici pa me učenje zelo veseli, delo z ljudmi me neizmerno zanima in po tolikih letih sem si obljubila, da bom stopila na to poklicno pot. To je bil preizkus: ali bom ostala zvesta svoji besedi tudi takrat, ko me bo strah prepričeval, naj od nje odstopim?

Na vprašanja terapevta sem trdno odgovarjala, da morda nisem primerna za to, da ne znam še dovolj. Moje vznemirjenje se je še okrepilo ob njegovih besedah, da vse to seveda znam, vendar v resnici zdaj še nočem. Jezno sem zagovarjala svojo pravico do nemoči, nato pa sem obsedela. V tišini me je dolge minute stiskal grozen cmok v grlu, po telesu so se mi pretakale sile skozi kosti in mišice, vsaka moja misel pa je bila ujeta v tesnobo. Razkorak v meni je bil tako velik, da sem vedela, da je pomembno le eno: vprašati svoje srce.

Ko sem zaprla oči, vzpostavila stik s sabo, prosila svoje srce za pomoč in znova pogledala predse, sem naravnost pred seboj zagledala poosebljeni vzorec. Stal je tam pred mano in z odprtimi usti čakal, da me zagrabi in celo spravi vase. Zatekanje v vlogo nebogljenega bitja je postalo preveč očitno, da bi ga še naprej lahko zanikala.

Dva obraza iste nemoči

Z vami sem delila delček svoje terapevtske seanse, ker lepo prikaže, kako zelo se včasih branimo priznati lastno moč in prevzeti odgovornost za svoje življenjske odločitve, ko nam vloga nemočnega ponuja priročno zavetje pred tveganjem. Pogosto nas lahko bolj kot neuspeh plaši uspeh sam. Bližina tistega, kar si najbolj želimo, prebudi strah pred odgovornostjo, zato lahko sami spodkopljemo svoje možnosti in se zatečemo v samouničevalne vzorce.

Ker imamo ljudje različne izkušnje, nekateri svojo stisko kažejo skozi umik in poudarjeno krhkost, drugi pa enako negotovost izražajo z glasnim nastopom, hitrim postavljanjem ostrih meja, vodenjem soljudi in stalnim dokazovanjem pred svetom. Človek v strahu pred razvrednotenjem poskuša obvladovati vse okoli sebe. Navzven sta si lahko nemoč in potreba po nadzoru zelo različni, v ozadju pa se lahko skriva podobna negotovost glede lastne vrednosti.

Ko nam življenjska moč odteka, iščemo potrditve

Ob pomanjkanju toplega spoštovanja do lastnih občutkov začne naša moč počasi odtekati v iskanje odobravanja pri drugih ljudeh. Lahko s prosečim pogledom sprašujemo okolico, ali smemo zares zaupati svojemu telesu in svoji resnici. Svoje temelje lahko še bolj spodkopljemo v trenutkih, ko zaradi strahu pred zavrnitvijo izrečemo prazno obljubo ali prelomimo dragocen dogovor, ki smo ga v zaupanju sklenili sami s seboj.

Vsaka takšna zatajitev lahko rani zaupanje vase in prebudi težek sram, ki ga nato prepogosto preusmerjamo v očitke svetu ali pa tolažbo iščemo med ljudmi, s katerimi odnose gradimo predvsem skozi pogrevanje starih krivic in skupno žalost. Zaupanje vase se namreč krepi tudi skozi izkušnjo, da svoje besede jemljemo resno in da znamo prevzeti odgovornost za svoje odločitve.

Vsakdanji pobegi pred odraslostjo

V ozadju tega umikanja lahko deluje pradavni mehanizem preživetja, pri katerem v sebi vedno nosimo majhnega, prestrašenega otroka. Ta del nas se ob teži odgovornosti zateče v udobno nemoč, kjer skozi vzdihovanje in tožbe išče prizanesljivost okolice, saj je bila šibkost v ranih letih lahko edino varno in zanesljivo orodje za pridobivanje tolažbe. Takrat je bila nemoč naš modri ščit, s katerim smo klicali ljubezen in si zagotovili varnost, ko z lastnimi močmi še nismo zmogli poskrbeti zase.

V odraslem življenju se ta stari mehanizem prebudi v povsem drobnih prizorih, med pripravo kosila, ko z vsem telesom in težkimi vzdihi sporočamo svojo utrujenost, obenem pa trmasto zavrnemo ponujeno roko in zagotovimo, da bomo že sami poskrbeli za vse. Ta vzorec se zrcali tudi v zamerah, ko raje ostanemo užaljeni, kot da bi tvegali odprt pogovor o tem, česa nam v resnici primanjkuje, ali pa v nenehnem ugajanju drugim, kjer spregledanost našega truda na koncu vedno znova prinese grenkobo.

Prepoznavanje teh odzivov nam pomaga razumeti, kaj se dogaja v nas, in postopoma iskati drugačne načine, kako izraziti svoje potrebe, prositi za podporo in prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Kako prava samozavest zaživi navzven

Samozavest pomeni potrpežljivo zvestobo lastni besedi in se navzven kaže povsem drugače od glasnega dokazovanja. Ne pomeni bojevite drže ali nenehnega uveljavljanja svojega prav, temveč deluje pomirjeno, mehko in prizemljeno. Človek, ki nosi v sebi to mirno vero vase, oddaja občutek zanesljivosti, saj sočloveka posluša z odprtim zanimanjem, zmore sprejeti drugačnost in se ob različnih mnenjih počuti sproščeno. Njegove meje so jasne in naravne, brez potrebe po ostrem napadanju, njegova dejanja pa sledijo obljubi, ki si jo je dal. V takšni navzočnosti prevladuje naravna toplina, ki drugim dopušča njihovo vrednost, saj se zrelost razodeva skozi sproščeno zanesljivost in spoštljivo, čutečo bližino.

Prava samozavest pomeni, da svojo besedo vzamemo zares tudi takrat, ko se v nas prebudi strah in bi najraje odstopili od nje. Ko vztrajamo pri nečem, kar smo prepoznali kot pomembno, si gradimo zaupanje vase. Vemo, da se lahko naslonimo nase, tudi ko še ne poznamo poti in kadar nas preplavljajo dvomi. Iz zvestobe lastni besedi raste integriteta, z njo pa tudi tista mirna samozavest, ki je ni treba dokazovati drugim.

Takšna drža se začne pri majhnih odločitvah, pri tem, da se ustavimo, prisluhnemo sebi in preverimo, kaj nam je zares pomembno. Včasih se je treba usesti v naslanjač, se pogumno zazreti v razprta usta vzorca in namesto bega izbrati pot, ki nam jo kaže srce. Ko se odločimo, da bomo kljub strahu ostali zvesti temu, kar v sebi prepoznavamo kot pomembno, naredimo korak k zaupanju vase. Tako moč vzamemo v svoje roke in prevzamemo odgovornost za življenje, ki si ga želimo živeti.

Pogosta vprašanja o samozavesti in zaupanju vase

Kako gradimo samozavest?

Samozavest gradimo s spoznavanjem sebe, sprejemanjem svojih občutkov in uresničevanjem odločitev, ki so nam pomembne. Pomaga nam, da si zastavljamo dosegljive cilje, spoštujemo svoje meje in se iz izkušenj učimo tudi takrat, ko stvari ne potekajo po načrtih.

Zakaj dvomimo vase, čeprav si nečesa želimo?

Ko nam je nekaj zelo pomembno, se lahko poleg navdušenja prebudi tudi strah pred neuspehom, odgovornostjo ali zavrnitvijo. Zaradi teh občutkov lahko začnemo dvomiti o svojih sposobnostih in se umikati ciljem, ki si jih želimo doseči.

Kako okrepimo zaupanje vase?

Zaupanje vase krepimo tako, da prepoznavamo svoje potrebe, sprejemamo premišljene odločitve in se trudimo ravnati v skladu s svojimi vrednotami. Pomembno je tudi, da smo do sebe razumevajoči, ko nam kaj spodleti, in poiščemo nov način za nadaljevanje poti.

Toplo vabilo k pogovoru

Če se v svojem vsakdanu pogosto ujamete v dvom o lastni vrednosti, težko zaupate svojim odločitvam ali iščete potrditve pri drugih, vas vabim na online podporne in razbremenilne pogovore z mano. Skupaj lahko raziščeva, kaj vam jemlje notranjo oporo, kako bolje prisluhniti svojim potrebam in kako v vsakdan vnesti več prožnosti, da se boste lažje odzivali na spremembe in ohranjali stik s seboj.


Maja Primožič je avtorica esejev na spletni strani Na tvoji strani in svetovalka za osebni razvoj. Je edukantka humanistične in transpersonalne psihoterapije. V svojih besedilih raziskuje človekovo doživljanje, čustva, odnose, sprejemanje sebe in to, čemur pravimo iskanje smisla. Pri pisanju povezuje psihološka spoznanja z življenjskimi izkušnjami in vprašanji, ki se nam odpirajo na naši življenjski poti.

pasica-blog