O normalnosti, majhnih čudaškostih in svobodi, da smo preprosto mi.
Včeraj pozno zvečer sem sedela pred svetlim zaslonom računalnika in reševala projekt naročnice, ob tem pa čisto avtomatično grizljala korenje z namazom. Ko je ostal le še tri centimetre dolg košček, sem ga odložila na rob krožnika. Zagledala sem se vanj in odplavala v otroštvo, ko sem pred odraslimi ljudmi zagovarjala, zakaj ne želim pojesti vsega s krožnika. In to počnem še danes. Včasih pustim tudi malo pijače v kozarcu.
»To je za bogove,« je bil moj odgovor tistim, ki so me spraševali v vrtcu, doma ali na obiskih, le da sem se jim pri tem še posebej zahvalila za dar. Pozneje so postali kužki tisti bogovi, ki še vedno dobijo zadnji in vse večji košček. Za trenutek sem se nasmehnila temu spominu, potem pa se je oglasil glas: »Zakaj se obnašaš tako čudno? Normalni odrasli ljudje v torek zvečer ne razmišljajo o bogovih in korenju.«
Takšne misli so zanimive predvsem zato, ker se lahko pojavijo iznenada. Še pred nekaj sekundami nas je nekaj zabavalo, potem pa se v notranjosti nenadoma pojavi sodba. Nekaj, kar je bilo prej samo naša majhna posebnost, postane dokaz, da je z nami nekaj narobe. Skozi leta sem se sicer že dobro privadila na svoje posebnosti, a me je ta glas za trenutek vseeno vrnil v stari dvom. Spomnim se, kako sem pred nekaj leti prijatelja vprašala: »Ali sem nora?« Odvrnil mi je, da se je okno za mojo norost že zaprlo, vsaj po statistiki in mojih letih sodeč.
Lahko bi temu notranjemu glasu čisto lahko verjela. Začela bi se spraševati, kaj je narobe z mano, zakaj razmišljam o takšnih stvareh in zakaj svojega večera ne znam porabiti za kaj pomembnejšega. S sem ta glas prepoznala. To ni bil glas mojega srca. Bil je glas vsega, kar sem se skozi leta naučila o tem, kakšna naj bi bila kot človek, kaj naj bi bilo pomembno in kako naj bi se vedla, da bi bila sprejeta.
Kako nastane naša predstava o normalnosti?
Ena od nenavadnih posledic odraščanja je prav to, da se zunanji glasovi sčasoma preselijo v našo notranjost. Ko smo otroci, nam odrasli povedo, kaj je primerno, kaj se spodobi in česa se moramo sramovati. Učimo se pravil, s katerimi lahko živimo v skupnosti, kar je seveda pomemben del odraščanja. Toda nekje na poti lahko ta pravila postanejo nekaj več kot zgolj orientacija za življenje med drugimi ljudmi. Postanejo notranje merilo, s katerim začnemo presojati svojo lastno vrednost. Pri tem smo marsikdaj veliko bolj kruti do sebe, kot so glasovi zunaj nas.
Ne sprašujemo se več samo, ali je nekaj primerno, temveč ali smo mi sami dovolj primerni. Ne sprašujemo se več samo, ali se drugi strinjajo z nami, temveč ali smo zaradi svojega načina razmišljanja, čustvovanja ali vedenja sploh takšni, kot bi morali biti.
Tako nastane naša predstava o normalnosti. Zanimivo pa je, da skoraj nikoli ne vemo, od kod je pravzaprav prišla. Normalnost jemljemo kot nekaj samoumevnega, kot nekakšen neviden standard, ki naj bi obstajal nekje zunaj nas in nam povedal, kakšno naj bi bilo dobro, zdravo in sprejemljivo življenje.
Ko pogledamo druge ljudi, se pogosto zdi, da ta standard obvladajo veliko bolje kot mi. Vidimo človeka, ki samozavestno govori, mirno sedi na sestanku, ima urejeno družino in lepo stanovanje, objavlja fotografije z dopusta, na katerih je videti srečen, in si predstavljamo, da je njegovo notranje življenje verjetno podobno urejeno.
Pri sebi pa poznamo vse. Poznamo svoje strahove, dvome, nerazumne misli, zavist, negotovost, otroške odzive, notranje prepire in vse majhne stvari, ki jih pred drugimi raje ne pokažemo. Svojo notranjost zato pogosto primerjamo z zunanjo podobo drugih ljudi, kar je že v osnovi precej nepravična primerjava. Pri sebi namreč svojo notranjost vidimo zelo od blizu, pri drugih pa večinoma samo površino.
Zakaj si tako želimo, da bi nas drugi sprejeli?
Ko se zaradi svoje drugačnosti počutimo nepovezane s sabo in s svetom, svojo izločenost hitro pripišemo prav tej drugačnosti. Morda še vedno mislimo, da smo preveč občutljivi, preveč zapleteni, preveč intenzivni, premalo družabni ali preprosto nekoliko čudni.
Ker je potreba po pripadanju in sprejetosti ena naših temeljnih človeških potreb, se že zelo zgodaj naučimo prilagajati. Na prvih zmenkih, ob spoznavanju novih prijateljev ali v novem delovnem okolju lahko zato vložimo ogromno energije v to, da pokažemo svojo bolj sprejemljivo različico. Skrivamo svoje posebnosti, svoje nevroze, svoje potrebe, občasen obup nad težo bivanja in vse tiste dele sebe, za katere smo se nekoč naučili, da jih drugi težko razumejo.
Želimo biti zanimivi, vendar ne preveč. Samozavestni, vendar ne vzvišeni. Občutljivi, vendar ne zahtevni. Spontani, vendar še vedno dovolj predvidljivi. Tako počasi postajamo zelo dobri v umetnosti družbene sprejemljivosti in venomer opazujemo, kako nam gre.
Toda tu se stvari obrnejo. Kar nam pomaga pridobiti sprejetost, nam lahko začne preprečevati bližino. Če ves čas skrbimo za to, da drugi vidijo samo različico nas, ki je dovolj urejena, zanimiva in sprejemljiva, lahko ljudje sicer živijo ob nas, vendar nas nikoli zares ne spoznajo. Prav ranljivost, nepopolnost in občasna človeška neumnost so lahko tisto, kar odnosu omogoči, da postane resničen.
Naša čudaškost sama po sebi torej ni težava. Težava nastane, ko se je začnemo sramovati in jo skušamo odstraniti iz svojega življenja. V enem dnevu se lahko večkrat spremenimo, ne da bi zaradi tega izgubili svojo osnovno identiteto. Kljub temu bi se radi doživljali kot trdne in jasno določene osebnosti, čeprav smo v resnici veliko bolj podobni toku, ki se ves čas spreminja.
Sprejemanje sebe: osebna rast brez nenehnega popravljanja
Osebna rast je lahko nekoliko paradoksalna. Pogosto se je lotimo zato, ker želimo bolje razumeti sebe, vendar se lahko hitro ujamemo v občutek, da moramo sebe nenehno popravljati. Kaj bi lahko še izboljšali? Zakaj tako reagiram? Od kod prihaja ta vzorec? Kaj moram predelati? Kateri del mene potrebuje zdravljenje?
Takšna vprašanja so lahko dragocena in naše zanimanje za lastno notranjost je lahko pristno, toda če jih je preveč, lahko dobimo občutek, da smo sami po sebi nekakšen projekt v nenehnem popravilu. Kot da bomo nekega dne, po dovolj terapije, dovolj knjigah in dovolj osebne rasti, končno postali različica sebe, pri kateri ne bo več ničesar, kar bi bilo treba razumeti, spremeniti ali sprejeti.
Sprejemanje sebe pomeni, da se lahko srečamo tudi s tistim, česar pri sebi ne razumemo, ne da bi se zaradi tega razglasili za napačne ali nedokončane. Lahko smo občutljivi, negotovi, imamo nenavadne misli ali svoje majhne rituale, ki drugim morda ne pomenijo ničesar, nam pa nekaj pomenijo. Ni treba, da jih vsi razumejo ali da jih znamo razložiti. Nekatere stvari so lahko preprosto naše.
Srčno sprejemanje sebe vključuje tudi zavedanje, da so ljudje in živali prav tako čuteča in svobodna bitja, vsako s svojim doživljanjem, potrebami in naravo. Ob tem se učimo spoštovati tudi njihovo svobodo, jim pomagati in jim s svojimi dejanji čim manj škodovati.
Če želimo samo končno postati zelo normalni ali zelo posebni, tu ni svobode. Lahko smo ljudje s svojimi darovi, posebnostmi, ranami, potrebami, neumnostmi in majhnimi radostmi. Človek, ki se včasih obnaša zelo razumno in včasih precej manj. Človek, ki ima svoje majhne bogove.
Del odraslosti je tudi to, da počasi izgubimo potrebo po dokazovanju lastne normalnosti. Da lahko pogledamo nase in rečemo: to je pač del mene. To imam rad. Tega se bojim. To mi je pomembno. Tega še ne razumem. To je moja čudna navada, to je moja potreba.
Veliko se spremeni, ko se nehamo nenehno preverjati skozi oči namišljenega opazovalca, ki nam govori, kakšni bi morali biti, da bi bili dovolj dobri za svet.
Ker je srce vedno na naši strani
Naslednjič, ko bomo zrli v svojo nenavadno navado, čuden ritual, nerazumljivo misel ali karkoli drugega, kar prebudi našo nekoliko čudaško naravo, nam ni treba takoj iskati razlage. Lahko smo ob njej in si dovolimo, da je nekaj naše, tudi če tega drugim ne znamo razložiti. Lahko smo samo mi.
Pogosta vprašanja o sprejemanju sebe
Kaj pomeni sprejemati sebe?
Sprejemati sebe pomeni, da lahko prepoznamo svoje lastnosti, občutke, potrebe in posebnosti, ne da bi zaradi njih dvomili o svoji vrednosti. To ne pomeni, da moramo biti zadovoljni z vsem, kar počnemo, temveč da se lahko tudi ob svojih pomanjkljivostih obravnavamo z razumevanjem in spoštovanjem.
Zakaj imam občutek, da sem drugačen od drugih?
Občutek drugačnosti se lahko pojavi, ko svoje misli, občutke in vedenje primerjamo s tem, kar vidimo pri drugih ljudeh. Pri sebi poznamo tudi dvome, strahove in notranje boje, pri drugih pa večinoma vidimo le tisto, kar pokažejo navzven. Zato lahko dobimo občutek, da se drugi bolje znajdejo v življenju, čeprav njihovega notranjega sveta v resnici ne poznamo.
Zakaj se toliko trudim, da bi ugajal drugim?
Potreba po sprejetosti in pripadanju je pomemben del človeške narave. Že v otroštvu se učimo, katero vedenje je zaželeno in s katerim si pridobimo naklonjenost. Če se zaradi tega preveč prilagajamo, lahko začnemo skrivati svoje potrebe, mnenja in posebnosti. Sčasoma postane pomembno vprašanje, kako ostati povezan z drugimi, ne da bi pri tem izgubljali stik s sabo.
Kako naj se neham primerjati z drugimi?
Prvi korak je, da opazimo, kaj pravzaprav primerjamo. Svojo notranjost pogosto postavljamo ob bok zunanji podobi drugih ljudi, zato je primerjava že v izhodišču nepopolna. Pomaga, če se začnemo bolj zanimati za svoje potrebe, vrednote, sposobnosti in želje ter manj za to, kako je naše življenje videti v očeh drugih.
Kako sprejeti svoje posebnosti in čudaškosti?
Začnemo lahko tako, da svoje navade, misli in odzive najprej samo opazujemo, brez takojšnje sodbe o tem, ali so normalni. Nekatere posebnosti so preprosto del našega načina življenja in nam nekaj pomenijo, tudi če jih drugi ne razumejo. Ob tem ohranjamo odgovornost za svoja dejanja in za njihov vpliv na druge ljudi.
Ali osebna rast pomeni, da moram pri sebi ves čas nekaj spreminjati?
Osebna rast nam lahko pomaga bolje razumeti sebe in razvijati drugačne načine odzivanja. Vendar ni treba, da svoje življenje spremenimo v nenehno iskanje napak in pomanjkljivosti. Del osebne rasti je tudi sposobnost, da prepoznamo, kaj nam je pri sebi všeč, kaj nas dela edinstvene in česa nam ni treba spreminjati samo zato, da bi bili bolj sprejemljivi za druge.
Kako lahko razvijem boljši odnos do sebe?
Začnemo lahko z več radovednosti in manj samodejnega obsojanja. Namesto da se ob nenavadni misli, občutku ali navadi takoj vprašamo, kaj je narobe z nami, se lahko vprašamo, kaj se v nas dogaja in kaj nam je pomembno. Pomaga tudi, če si dovolimo biti nepopolni ter svoje vrednosti ne povezujemo zgolj z dosežki, videzom ali odobravanjem drugih.
Toplo vabilo k pogovoru
Če se pogosto sprašujete, ali ste dovolj dobri, se primerjate z drugimi ali skrivate dele sebe, da bi bili sprejeti, vas vabim na online podporne in razbremenilne pogovore z mano. Včasih nam pogovor pomaga pogledati nase z več razumevanja, sprejeti svoje posebnosti in se znova povezati s tem, kar v nas oživlja občutek, da smo lahko preprosto to, kar smo.





