Vam je hitro nerodno?

Zakaj zardevamo in kaj ima s tem sram

Predstavljajte si, da sedite v dnevni sobi nekoga pozno zvečer in se sprašujete, ali si želi vaše bližine ali pa ste mu morda v napoto. Nenadoma začutite vročino. Obraz postane topel, kri vam pljuskne v lica in prva misel je: »Oh, samo tega ne. Upam, da se ne opazi.« V tistem trenutku se zdi, kot da vas je lastno telo izdalo in pred drugimi razkrilo nekaj, kar bi najraje obdržali zase. Čim bolj se zavedate svojih lic, tem bolj jih čutite. In čim bolj si želite, da bi zardevanje prenehalo, bolj ste osredotočeni nanj.

Zardevanje je lahko zelo neprijeten telesni odziv, še posebej takrat, ko smo že tako občutljivi na to, kako nas vidijo drugi. Ob njem se lahko pojavijo vročina, napetost, želja po umiku, živčen nasmeh ali smeh in močan občutek izpostavljenosti. Pri nekaterih ljudeh je povezano tudi s strahom pred ocenjevanjem, osramotitvijo in socialno anksioznostjo. Takrat težava pogosto ni več samo zardevanje, ampak predvsem misel, ki se pojavi ob njem: Kaj bodo drugi mislili o meni, če opazijo?

Bolj ko se trudimo skriti zardevanje, bolj ga opazimo

Ko zardevamo, bi najraje naredili vse, da bi občutek čim prej izginil. Poskušamo se umiriti, gledamo stran, nasmehnemo se, spremenimo temo ali si v mislih ponavljamo, da nihče ničesar ne opazi. Toda prav takrat se naša pozornost še bolj usmeri v telo. Preverjamo, ali so lica še vroča, ali je rdečica že vidna in ali je kdo pogledal v naš obraz. Tako lahko nastane začaran krog: zardevanje sproži strah, strah poveča našo pozornost na zardevanje, ta pozornost pa občutek še okrepi.

Podobno se dogaja tudi pri drugih oblikah zadrege. Predstavljajte si, da na večerjo k znancem prispete pol ure prezgodaj in se začnete spraševati, ali ste jim s tem povzročili nevšečnosti. Ali pa že tretjič krožite po nabito polnem parkirišču, ne najdete prostega mesta in vas nenadoma prešine misel, da vas vsi okoli opazujejo. Morda vam na vratih nenapovedano pozvoni obisk, stanovanje pa imate v popolnem neredu. Situacija sama po sebi je lahko povsem običajna, vendar se v vas pojavi neprijeten občutek, da ste se znašli pred očmi drugih in da bodo zdaj presodili, kakšni ste.

Takšne situacije imajo nekaj skupnega. V njih ne doživljamo samo tega, kar se dogaja, ampak tudi svojo predstavo o tem, kako nas v tistem trenutku vidijo drugi.

Od kod pride tako močan občutek sramu?

Sram je zelo osebno doživetje in njegove korenine so lahko pri vsakem človeku drugačne. Včasih ga lahko razumemo skozi izkušnje zgodnjega otroštva, skozi odnose, v katerih smo se učili, kaj je sprejemljivo in kaj ne, in skozi občutek, ki smo ga dobivali ob svojih napakah, potrebah in čustvih. Če je bilo v otroštvu veliko kritike, zavračanja, zanemarjanja ali nepredvidljivih odzivov, lahko otrok zelo zgodaj sklene nekaj, česar odrasel človek kasneje sploh več ne prepozna kot staro prepričanje: Z mano mora biti nekaj narobe.

Otroku je namreč zelo težko verjeti, da so ljudje, od katerih je popolnoma odvisen, neustrezni, neprijazni ali nezanesljivi. Veliko lažje je verjeti, da je težava v njem. Tako lahko ohrani občutek, da je svet vsaj nekoliko razumljiv in da bo morda nekoč, če bo dovolj priden, tih, uspešen ali prilagojen, deležen ljubezni in sprejetosti.

Iz takšnih izkušenj lahko pozneje nastane zelo občutljiva notranja antena za neodobravanje. Človek hitro zazna spremembo v glasu, pogled drugega, tišino v pogovoru ali najmanjši znak, da je morda naredil nekaj narobe. Včasih se na nekaj, kar druga oseba sploh ni mislila tako, odzove z močnim občutkom zadrege, krivde ali sramu.

Sram in krivda nista ista stvar

Sram in krivda se pogosto pojavita skupaj, vendar govorita o nečem precej različnem. Krivda nam lahko sporoča: Naredil sem nekaj, kar mi ni všeč. Takrat lahko svoje vedenje pogledamo, ga popravimo, se opravičimo in poskusimo ravnati drugače.

Sram pa lahko govori precej drugače: Z mano je nekaj narobe. Ne osredotoči se več samo na naše vedenje, ampak poseže v občutek lastne vrednosti. Namesto »Naredila sem napako« se lahko v glavi pojavi »Kako sem lahko sploh taka?«, namesto »To sem povedal nerodno« pa »Vedno vse pokvarim«. Ena napaka tako postane dokaz o celotnem nas.

Zdaj lahko razumemo, zakaj je sram tako izčrpavajoč. Človek se pred njim ne poskuša samo popraviti. Poskuša se skriti.

Je mogoče, da zardevanje ni naš sovražnik?

Morda je zanimivo pogledati na zardevanje skozi nekoliko drugačno lečo. Zardevanje samo po sebi ni dokaz, da smo šibki, manjvredni ali nesposobni za družbo. Je telesni odziv, ki se lahko pojavi ob čustveni vzburjenosti, zadregi ali občutku izpostavljenosti. Če ga začnemo razumeti kot nekaj, kar se nam dogaja, namesto kot nekaj, kar govori o tem, kdo smo, se lahko naš odnos do njega počasi spremeni.

Pri nekaterih ljudeh je občutljivost za odzive drugih povezana z močno željo po sprejetosti, pripadnosti in dobrih odnosih. To so pomembne človeške potrebe. Težava nastane takrat, ko se iz njih razvije prepričanje, da moramo ves čas paziti na svoje obnašanje, besede, mimiko, da bi ostali sprejeti.

Morda se zato ob zardevanju lahko vprašamo nekaj drugega, kot smo vajeni: Česa me je v tem trenutku strah? Je to, da bom videti neumno? Da bom komu v napoto? Da me bodo zavrnili? Da bom pokazal preveč sebe? Ali pa se je v meni prebudil star občutek, da moram biti brez napake, če želim pripadati?

Takšno vprašanje nas lahko od telesnega simptoma počasi pripelje do človeka, ki ga doživlja.

Strah, da bodo drugi videli našo ranljivost

Sram je pogosto povezan z željo, da bi bili neopaženi. Če zardimo, želimo skriti obraz. Če naredimo napako, bi najraje izginili. Če kdo nepričakovano pride k nam domov, se lahko najprej začnemo opravičevati za nered. Če v pogovoru izrečemo nekaj, kar bi lahko kdo razumel drugače, lahko dogodek v glavi premlevamo še dolgo po tem, ko je za vse druge že pozabljen.

V ozadju je lahko zelo močna potreba po tem, da bi ohranili dobro podobo pred drugimi. Toda človek, ki ves čas skrbi, kako je videti od zunaj, počasi izgublja stik s tem, kaj se dogaja v njem. Namesto da bi bil v pogovoru, razmišlja, kako deluje. Namesto da bi užival v druženju, preverja, ali je dovolj zanimiv. Namesto da bi preprosto sprejel kompliment, išče razlog, zakaj ni resničen.

Takrat lahko postane tudi povsem običajna zadrega veliko večja, kot je bila prvotna situacija. Strah pred tem, da bomo zardeli, lahko postane skoraj večji od samega zardevanja.

Sprejeti sebe, ko smo nerodni

Morda osvoboditev zato ni v tem, da bi se naučili nikoli več zardevati. Prav tako ni v tem, da bi morali vsako svojo zadrego razumeti kot nekaj čudovitega. Nekateri občutki so preprosto neprijetni in vredu je, da jih lahko kot takšne tudi priznamo.

Pomembneje je, kaj naredimo s sabo v trenutku, ko se pojavijo. Če začutimo vročino na licih, se lahko namesto notranjega napada za trenutek ustavimo. Lahko opazimo, da nas je sram, da smo se počutili izpostavljene ali da nas je strah odziva drugega človeka. Ni treba, da takoj odpravimo občutek. Lahko ga samo opazimo in si dovolimo ostati v situaciji. Morda, če zmoremo, se ji malo nasmehnemo.

S tem počasi spoznavamo nekaj zelo pomembnega: lahko sem neroden in sem še vedno vreden. Lahko zardim in mi zaradi tega ni treba izginiti. Lahko me kdo napačno razume in to še vedno ne pomeni, da je z mano nekaj narobe.

To je že drugačen odnos do sebe.

Ko pa zadrega začne omejevati naše življenje

Obstaja razlika med običajno sramežljivostjo ali občasnim zardevanjem in stisko, zaradi katere se človek začne izogibati ljudem in situacijam. Če strah pred ocenjevanjem postane tako močan, da vpliva na odnose, delo, vsakodnevne obveznosti ali željo po druženju, je lahko v ozadju tudi socialna anksioznost. Pri njej so lahko poleg zardevanja prisotni še močan strah pred kritiko, pretirana samokritičnost, potenje, tresenje, hitro bitje srca, izogibanje socialnim situacijam in občutek, da nas drugi ves čas opazujejo.

Takrat ni treba čakati, da stiska postane še večja. O tem se je mogoče pogovoriti z nekom, ki zna skupaj z vami pogledati, kaj se dogaja pod površjem. Včasih namreč ne potrebujemo še enega nasveta, kako se prisiliti v več samozavesti. Potrebujemo možnost, da razumemo, zakaj nas je tako strah, da bi bili videni takšni, kot smo.

Na tvoji strani

Nudim online podporne in razbremenilne pogovore za ljudi z željo po osebni rasti. V pogovoru osvetliva, kaj se vam dogaja, kateri občutki se ponavljajo ter kaj se morda skriva za tem, kar trenutno doživljate.

Morda je zardevanje samo eden od načinov, kako vaše telo pokaže, da vam je mar. Morda pa se za njim skriva precej več: strah pred zavrnitvijo, potreba po sprejetosti, star občutek manjvrednosti ali velika želja, da bi lahko med ljudmi preprosto bili to, kar ste.

O tem se lahko pogovoriva.

Na tvoji strani je prostor za podporni pogovor, v katerem vam ni treba najprej postati drugačni, da bi lahko začeli bolje razumeti sebe.


Maja Primožič je avtorica esejev na spletni strani Na tvoji strani in svetovalka za osebni razvoj. Je edukantka humanistične in transpersonalne psihoterapije. V svojih besedilih raziskuje človekovo doživljanje, čustva, odnose, sprejemanje sebe in to, čemur pravimo iskanje smisla. Pri pisanju povezuje psihološka spoznanja z življenjskimi izkušnjami in vprašanji, ki se nam odpirajo na naši življenjski poti.

pasica-blog