Kaj pomeni imeti rad sebe?

Kako imamo lahko radi sebe, če nam je težko sprejeti lastne napake? Ljubezen do sebe je, ko lahko pogledamo nase brez dokazovanja svoje vrednosti.

Če poznate negotovost glede lastne vrednosti, če se pogosto primerjate z drugimi ali se ob vsaki napaki hitro obrnete proti sebi, se morda sprašujete, kako imeti rad sebe, če je tako težko sprejeti, kdo smo.

Morda vam nekdo nameni topel pogled, iskreno pohvali vaše prizadevanje ali vam pokaže naklonjenost, v vas pa namesto olajšanja vznikne nelagodje. Začnete dvomiti, ali je pohvala resnična, ali si jo sploh zaslužite in kaj druga oseba pravzaprav vidi v vas. Včasih nam je kritika bolj domača kot prijaznost, hlad bolj predvidljiv kot toplina in zahteva po dosežkih bolj razumljiva kot preprosto sprejemanje.

Vprašanje »Kako imeti rad sebe?« zahteva precej več kot nekaj pozitivnih stavkov pred ogledalom.

Ljubezen do sebe ni isto kot visoko mnenje o sebi

Veliko ljudi si ljubezen do sebe predstavlja kot občutek samozavesti, zadovoljstva s svojim videzom ali prepričanje, da smo v nečem posebni. Toda zdrav odnos do sebe je lahko precej bolj preprost. Pomeni, da lahko vidimo svoje naravne darove in dobre lastnosti in svoje omejitve, da si dovolimo napake, utrujenost, negotovost in ranljivost, ne da bi zaradi tega podvomili o svoji vrednosti.

Samosprejemanje pomeni, da lahko pogledamo sebe, človeka v ogledalu, in rečemo: to sem jaz. Z vsem, kar mi je všeč, in z vsem, kar se še učim sprejemati. Ljubezen do sebe ni naša samovšečnost, samorazvajanje ali občutek lastne veličine. Je bolj trezen in prijazen odnos do svojega človeškega bitja, v katerem lahko priznamo svoje napake, ne da bi jih spremenili v dokaz, da je z nami nekaj temeljno narobe.

Carl Rogers, eden od pionirjev humanistične psihoterapije, je velik del svojega dela posvetil prav temi sprejemanja sebe. Ko lahko človek začne sprejemati sebe takšnega, kot je, se odpre tudi možnost spremembe. Ni namreč treba najprej postati popolni, da bi si zaslužili spoštovanje, razumevanje in prijaznejši odnos do sebe.

Ko je kritika bolj domača kot prijaznost

Za nekatere ljudi je pristna naklonjenost skoraj težje sprejemljiva kot kritika. Če smo se zgodaj naučili, da je naša vrednost povezana z dosežki, pridnostjo, videzom, ustrežljivostjo ali pričakovanji drugih, lahko ta merila sčasoma postanejo naš notranji glas. Zunanji glas se spremeni v notranjega sodnika, ki nas spremlja pri delu, v odnosih, pri videzu, pri odločitvah in celo takrat, ko počivamo. Ob napaki hitro najde razlago, zakaj bi morali ravnati drugače, ob uspehu pa pogosto že išče naslednjo stvar, ki bi jo morali izboljšati.

Človek se lahko tako navzven dobro znajde, znotraj sebe pa živi z občutkom, da nikoli ni dovolj. Pri nizki samopodobi se lahko pojavijo močna samokritičnost, občutek manjvrednosti, težave pri postavljanju meja, dvomi vase in velika odvisnost od potrditve drugih. V ozadju je lahko zelo staro prepričanje, da si moramo svojo vrednost šele prislužiti.

Zakaj težko sprejmemo ljubezen drugih?

Posebej zanimivo je, kaj se zgodi, ko nas nekdo vidi v lepši luči, kot se vidimo sami. Če imamo o sebi zelo slabo mnenje, lahko pohvalo doživimo skoraj kot napako v sistemu. »Saj to ni res.« »Če bi me zares poznal, tega ne bi mislil.« »Gotovo nekaj želi od mene.« Človek lahko celo iskreno naklonjenost drugega začne razlagati kot zmoto, pretiravanje ali zavajanje.

Podoben vzorec se lahko pojavi v partnerskih odnosih. Človek, ki težko verjame v svojo vrednost, lahko težko verjame tudi partnerju, ki ga občuduje, spoštuje ali mu izkazuje ljubezen. Takrat težava pogosto ni v tem, da ljubezni ni, temveč v tem, da je sami težko sprejmemo. Če je bila kritika dolgo časa bolj domača od topline, lahko pristna bližina v nas sproži več nezaupanja kot občutka varnosti.

Notranji kritik pogosto govori z glasom preteklosti

Naša samopodoba se oblikuje skozi odnose, izkušnje in sporočila, ki jih prejemamo od ljudi, ki so za nas pomembni. Otrok zelo hitro opazi, kaj je za okolico sprejemljivo in kaj ne, kaj prinaša pohvalo in kaj kritiko, kaj je zaželeno in kaj povzroči razočaranje. Sčasoma lahko zunanja pričakovanja postanejo notranja pravila: kako moram izgledati, kako moram ravnati, koliko moram doseči, kdaj sem dovolj dobra in česa si ne smem dovoliti.

Tako nastane notranji sodnik, ki lahko še mnogo let pozneje ocenjuje vsak naš korak. Pri odraslem človeku je zato včasih pomembno vprašanje: Čigav glas pravzaprav slišim, ko sem do sebe krut? Je to res moj glas ali govori nekdo, katerega merila sem nekoč prevzela in jih danes uporabljam proti sebi? Ko začnemo prepoznavati razliko med svojimi pristnimi potrebami in starimi notranjimi pravili, se začne odpirati tudi možnost drugačnega odnosa do sebe.

Kako začeti graditi bolj zdravo samopodobo?

Prijaznejši odnos do sebe se običajno ne vzpostavi samo s ponavljanjem stavkov, v katere trenutno še ne verjamemo. Veliko bolj pomembno je, da začnemo opažati, kako govorimo sami s seboj. Poskusite si vzeti nekaj časa in zapisati prve misli, ki se pojavijo ob naslednjih stavkih: Ko naredim napako, si rečem … Ko naredim nekaj dobro, si rečem … Ko sem utrujena in bi rada počivala, si rečem … Ko pomislim na svojo skrito, pristno željo, si rečem … Ko se razjezim, si rečem …

Nato svoje odgovore preberite nekoliko počasneje. Kakšen je njihov ton? Je v njih razumevanje ali obsodba? Bi tako govorili človeku, ki ga imate radi? Ali bi svojemu prijatelju ob napaki namenili iste besede? Če je odgovor drugačen, se lahko vprašate, kakšen odgovor bi v takem trenutku potrebovali sami. Morda vam pomaga spomin na osebo, ki vas je znala sprejeti tudi takrat, ko ste bili utrujeni, zmedeni ali ste naredili napako. Kaj bi vam rekla ona?

Ljubezen do sebe se začne pri sprejemanju ranljivosti

Včasih poskušamo negotovost glede lastne vrednosti odpraviti tako, da si dokazujemo, kako dobri, lepi, uspešni ali sposobni smo. Toda tudi to lahko hitro postane nova oblika pritiska. Danes sem dovolj uspešna, danes sem dovolj lepa, danes sem naredila dovolj. Kaj pa dan, ko nič od tega ne zmoremo?

Pristno samosprejemanje gre v drugo smer. Omogoči nam, da svojo vrednost ločimo od trenutnega dosežka. Napaka lahko ostane napaka, slab dan je lahko slab dan in neuspeh je lahko neuspeh. Človeku pa zaradi tega ni treba odvzeti njegove vrednosti. Morda je prav to eden pomembnejših premikov na poti osebne rasti: da se učimo ostati na svoji strani tudi takrat, ko nismo takšni, kot bi si želeli biti.

Ko se notranji pogovor začne spreminjati

Prava osebna rast se pogosto začne pri tem, da začnemo bolj iskreno poslušati, kaj se dogaja v nas. Ko opazimo, kako hitro posežemo po starih vzorcih, po kritiki, umiku, pretiranem prilagajanju, dokazovanju ali občutku krivde, se pojavi možnost izbire. Lahko se vprašamo, kaj v resnici čutimo, kaj potrebujemo, kje smo šli čez svojo mejo, česa si želimo in česa nas je strah.

To je zame pomemben del osebne rasti: postopoma postajati človek, ki zna stati na svoji strani tudi takrat, ko je ranljiv. Pri tem ne gre za to, da bi morali vse rešiti sami ali da bi morali že vnaprej vedeti, kaj se z nami dogaja. Včasih potrebujemo drugega človeka, ob katerem lahko svoje doživljanje prvič pogledamo nekoliko drugače.

Ko bi radi nekaj spremenili, pa ne veste, kje začeti

Včasih človek veliko razmišlja o sebi, bere knjige, posluša podcaste in poskuša razumeti svoje vzorce, vendar se vedno znova vrne na isto mesto. Takrat je lahko dragoceno, da o tem spregovorimo z nekom, ki zna poslušati brez hitrega ocenjevanja in ponujanja že pripravljenih rešitev. Podporni pogovor je lahko priložnost, da skupaj pogledamo, kaj se dogaja v vašem notranjem svetu, kaj vas trenutno obremenjuje, kateri vzorci se ponavljajo in kaj bi si v svojem življenju želeli drugače.

Ni treba, da imate svojo stisko že dobro razloženo ali da znate natančno povedati, kaj potrebujete. Lahko pridete s tesnobo, negotovostjo, težavami v odnosih, občutkom izgubljenosti, nizko samopodobo ali preprosto z občutkom, da se že nekaj časa vrtite okoli istih vprašanj. Pogovor lahko postane način, da svoje doživljanje bolje razumete, slišite svoje potrebe in počasi poiščete smer, ki je bolj vaša.

Na tvoji strani

V okviru Na tvoji strani nudim podporne pogovore online za ljudi, ki si želijo opore v življenjskem obdobju stiske, več razumevanja sebe ali prostora za osebno rast.


Maja Primožič je avtorica esejev na spletni strani Na tvoji strani in svetovalka za osebni razvoj. Je edukantka humanistične in transpersonalne psihoterapije. V svojih besedilih raziskuje človekovo doživljanje, čustva, odnose, sprejemanje sebe in to, čemur pravimo iskanje smisla. Pri pisanju povezuje psihološka spoznanja z življenjskimi izkušnjami in vprašanji, ki se nam odpirajo na naši življenjski poti.

pasica-blog